Živa meja - njeno sporočilo, zaščita in okras
Živa meja – njeno sporočilo, zaščita in okras
Kaj pa ti skrivaš pred sosedom? Saj je dvometrska živa meja iz »cipres«, ki neprodušno zatesnijo vrt okoli posesti, namenjene skrivanju, kajne? Pri nas težko najdeš vrt brez nje. Liguster in ciprese imajo globoke korenine v slovenski psihi. So prve rastline, ki jih novi vrt dobi, in pogosto tudi edine, ki se jih z ulice vidi.
Lépo bolestno skrivamo pred soljudmi, namesto da bi se z njim postavljali. K živim mejam kaže pristopiti s premislekom. Gotovo obstajajo deli vrta, kjer želimo imeti svoj mir, in tam so žive meje, skozi katere mimoidoči ne vidijo, na mestu. Ob prometni ulici se z gosto živo mejo branimo prahu, ki ga dviga promet. Če pa smo družabni in radi klepetamo s sesedi, so visoke žive meje brez smisla.
Če nas nikoli ni na vrtu, se nimamo pred kom skrivati in tedaj se odločimo za mejo, s katero bo čim manj dela. Na majhnih vrtovih je treba biti previden, da z bujno živo mejo ne izgubljamo prostora in svetlobe. Ozki predvrt med mirno ulico in hišo raje odprimo svetu – tam naj bo živa meja takšna in le tako visoka, da prepreči dostop psom, ki se hodijo iztrebljat na tuje.
Živa meja naj torej ne bo avtomatični refleks, s katerim se ograjujemo od sveta. Izbira žive meje naj bo del celovitega premisleka o vrtu: če nismo prepričani, da se sami spoznamo na vse, poiščimo nasvet pri strokovnjaku za urejanje vrtov in to še preden kupimo in posadimo prvo rastlino. Se splača.
Iglaste obsesije
Za večino Slovencev sanjsko živo mejo predstavlja meja iz »cipres«. Ciprese so v narekovajih, ker niso ciprese. Prava cipresa uspeva samo v primorju in kot drevo. Tam v višjih striženih živih mejah vidimo arizonsko cipreso (Cupressus glabra), ki ima izrazito srebrno krošnjo, vendar globlje na celini preslabo uspeva, da bi bila vrtnarsko uporabna. »Ciprese«, o katerih fantazirajo Kranjci in drugi, so paciprese in kleki.
Med pacipresami je v živih mejah najbolj pogosta Lawsonova pacipresa (Chamaecyparis lawsoniana), posebno njene sorte, ki imajo srebrnkaste ali modrikaste luske (npr. 'Alumii'). Žal paciprese v notranjosti Slovenije hitro ostarijo in izgubijo privlačnost, zato jih za žive meje ne priporočamo. Čisto drugače pa se obnašajo v podnebju, kjer čutijo bližino morja, zato naj se z njimi ograjujejo Primorci.
Bolj primerni so za živo mejo kleki. Včasih se je sadilo osnovno obliko zahodnega kleka (Thuja occidentalis), ki pa ga je treba zaradi bujne rasti zelo pogosto striči (vsaj trikrat na leto). Za žive meje zato priporočamo sortne kleke, predvsem 'Smaragd'. Ta raste ozko kot steber, ima zelo goste vejice, je tudi pozimi sveže zelen in dobro prenaša sol, ki škropi s ceste.
Cipresaste žive meje so v naši naravi popoln tujek. Če smo se nanje že morali navaditi v predmestjih, pa na podeželju estetsko čuteči človek nanje ne more pristati. Del spoštljivega odnosa do naše dediščine je tudi ta, da vaškega okolja ne posiljujemo z mestnimi obsesijami.
Kaj pa smreka v živi meji?
Lepe žive meje iz navadne smreke (Picea abies) so možne, čeprav redko videne. Razloga sta dva: senca in neredno striženje. Smreka v živi meji ne prenese nobene sence, ne drevesne ne grmaste. Polno osončena pa je lahko lepa, če je redno strižena. Glavna napaka je, da jo lastniki pustijo zbezljati, nato pa na en mah potolčejo v živo. Nikoli se ne bo obrasla! Smreko je treba striči kot liguster, vsako leto, in jo le počasi spuščati do končne višine. Negovana smrekova meje je dober nadomestek za tisovo živo mejo, kjer so v bližini srne, kajti te tiso grizejo z neobvladanim veseljem.
Tisa je med vsemi iglavci v živi meji daleč najlepša in najbolj žlahtna. Za višjo živo mejo uporabimo navadno tiso (Taxus baccata), za nižje meje pa kakšno vrtnarsko sorto, recimo Taxus x media 'Hicksii'. Tisa prenese striženje v poljubna geometrijska telesa in kot edini iglavec v živi meji zdrži pomlajevanje.
Takšna naj bo živa meja – preizkušeno in potrjeno
Klasika med listopadnimi živimi mejami je liguster. Opozorimo, da je na toplejših legah boljša od navadne kaline (Ligustrum vulgare) jajčastolistna kalina – Ligustrum ovalifolium. Njeni listi ostanejo namreč dolgo zeleni, včasih prav do pomladi. Izvrstno se obrašča.
Trajno zeleni so lovorikovci (Prunus laurocerasus), zlasti pri mladih rastlinah pa je treba upoštevati splošne omejitve, ki v celinskem podnebju veljajo za vednozelene listavce. Za višje žive meje je v hladnem podnebju preizkušena sorta 'Herbergii', v primorskem podnebju pa velikolistne sorte, recimo 'Macrophylla'. Za nižje živice, s katerimi mejo samo nakažemo, recimo med zelenjavnim in bivalnim delom vrta, izberemo sorti 'Van Nes' ali 'Otto Luyken'. Lovorikovce lahko strižemo geometrijsko ali pa obrezujemo tako, da ohranjamo naravno obliko grmov.
Ali striženje na vrvico ni po vašem okusu? Potem izberite kakšno nižjo cvetočo grmovnico. Mnogo jih je, ki posajene v ravni vrsti oblikujejo zelo lepo živo mejo. Recimo medvejke (Spiraea) ali dojcije (Deutzia). Da ostanejo v cvetni kondiciji, jih obrezujemo po cvetenju.
Zelene stene okoli vrta
Kje »ciprese« ne more nadomestiti beli gaber? Nikjer. Gabrova živa meja je silno trpežna in trajna. Od obrezovanja je odvisno, kako visoko steno bomo iz gabra naredili. Kar je višje od dveh metrov, je nepraktično za vzdrževanje, navadno pa tudi ni funkcionalno. Redno vzdrževana gabrova stena je zelo gosta in poleti zagotavlja popolno zasebnost. Očitek, da gaber ni zelen tudi pozimi, je piškav. Kdo se pa pozimi na vrtu sonči ali v dvoje poležava po trati?
Za zelene stene sta enako uporabna tudi maklen (Acer campestre) in glog (Crataegus monogyna). V tujini vidimo tudi zelo lepe stene iz navadne ali rdeče bukve, kar pa se pri nas še ni uveljavilo.
Neprehodne živice
Včasih želimo z živo mejo preprečiti prost dostop na vrt štirinožcem pa tudi dvonožcem. Zagotovo je neprehodna živa meja iz ognjenega trna (Pyracantha coccinea) ali japonske kutine (Chaenomeles japonica) – žal obe vrsti ogroža hrušev ožig, zato jih na novo ne sadimo. Nižja, pa prav tako pasja, je živa meja iz rdečega češmina (Berberis thunbergii 'Atropupurea'), na Primorskem pa iz trilistnega citronovca (Poncirus trifoliata). Ker smo v dobi, ko nam new age zapovedujejo najvišje avtoritete, povejmo, da trnaste žive meje potrjujejo rek, da kar seješ, to žanješ. Oziroma: kar sadiš, to moraš obrezovati.
Kdaj sadimo živo mejo?
Ko se bo zemlja odtalila, bo spet čas za sajenje živih mej. Spomladanski termin je za zamudnike, kajti še vedno je listavce bolj priporočljivo saditi jeseni, takoj, ko listje odpade, iglavce pa po 15. avgustu oziroma septembra. Ko se nam mudi, lahko sadimo živo mejo iz sadik v loncih tudi poleti. Če sadik ne boste kupili pri prodajalcu, temveč pri vrtnarju, naj vam svetuje, kako jih pravilno posaditi.
Univerzalnega napotka za izbiro žive meje in sajenje ni, tako kot ni univerzalnega zdravila zoper vse bolezni. Zdravnik težko svetuje na daljavo in za načrtovalca vrtov ali vrtnarja velja enako.
Besedilo: Matjaž Mastnak in Marko Mikuletič
Fotografija: Matjaž Mastnak
Priporočamo
Z živo mejo dom pridobi nov videz zunaj. Poskrbite tudi za notranji videz vašega doma, in sicer s popustom za opremodo 20 %.
Preverite pestro ponudbo kvalitetnih izdelkov z inovativnimi vzorci in ekskluzivnimi modeli italijanskih blagovnih znamk Coincasa ter Villeroy & Boch, ki vas ne bodo pustili ravnodušnih.