Kako izbrati svojo prvo ferato?

Ferata. S to italijansko tujko poimenujemo zavarovane plezalne poti, opremljene z jeklenico, stopami in klini. Ti omogočajo varovanje in s tem varnejše plezanje, hkrati pa jih lahko uporabimo tudi za napredovanje. V Sloveniji jih prav zaradi opremljenosti radi zamenjujemo z zelo zahtevnimi planinskimi potmi. Te so res lahko enako opremljene, a jih kljub temu ne smemo mešati. Velik del slovenskih zelo zahtevnih planinskih poti je zavarovanih le v manjšem delu (npr. na Škrlatico, Kočno, Konja). Sodobne športne ferate so namenjene športnim užitkom, adrenalinu in so praviloma krajše, težave pa porazdeljene po celotni smeri. Zelo zahtevne planinske poti pa vodijo na nek vrh, so dolge in zahtevajo dobršno mero kondicije in gorniških veščin. Predvsem spomladi in v začetku poletja v njih še vedno leži sneg, sestopi so dolgi, lahko tudi tehnično zahtevni. Zato nikar ne zamahnite z roko, ko vas povabijo v Hanzovo ali Kopiščarjevo smer ali skozi Žrelo.
 

Nikar iz fitnesa v težke ferate!

Lepota in doživetja so stvar posameznika in kot taka težko ocenljiva, tehnično zahtevnost pa ocenjujemo z različnimi lestvicami. Te se med seboj razlikujejo. Avstrijska (večinoma v uporabi tudi v Sloveniji) ni enaka francoski, ta ne nemški itn.

Splošna ocena sporoča zahtevnost najzahtevnejšega dela, v besednem ali grafičnem opisu pa so ferate ocenjene tudi po posameznih odsekih. Surova moč pride prav, a daljših in zahtevnejših ferat se je treba lotiti z glavo, predvsem pa z določenimi izkušnjami in vsesplošno kondicijo. Velja načelo postopnosti, zato je priporočljivo, da za prvi vzpon po ferati izberemo krajšo in lažjo. Le tako bomo lahko v njej uživali in si po končanem vzponu zaželeli novega.
 

Priprava na vzpon

Feratanje je nevarno, zato v prvo ferato ne vstopamo brez prave družbe. Prijatelj, ki se je ravnokar vrnil s tečaja, ni najboljša izbira. Raje si za prvi vzpon izberemo koga, ki je vajen plezanja po feratah, ki pozna opremo, tehniko gibanja in samovarovanja. Če ne poznamo nikogar, ki ustreza temu opisu, se obrnemo na vodnika Planinske zveze Slovenije, lokalno planinsko društvo ali gorskega vodnika.

Kot za vse planinske izlete in ture, se je na vzpon po ferati treba pripraviti že doma. Preverite zahtevnost ferate (splošno in po odsekih), poiščite t. i. izhode v sili (vam omogočajo izstop v primeru utrujenosti in prezahtevnih odsekov) ter se poučite o stanju poti do vstopa v ferato in poti, ki z vrha vodi(jo) v dolino.

Vse ferate niso izdelane in opremljene enako kakovostno. Zato ne smemo nasedati spletnim »strokovnjakom«, ki jim je vse »lahko«. K zahtevnosti, bolje rečeno kompleksnosti, ture je namreč treba prišteti tudi čas dostopa in plezanja, še bolj pa splošno prisoten strah. Zaradi njega se lahko enouren vzpon spremeni v celodnevno turo. Kar povprašajte bohinjske reševalce, ki iz določene priljubljene ferate redno »izvajajo« nočno spremstvo. Zato naj v nahrbtniku svoje mesto najde tudi čelna svetilka s polnimi baterijami.
 

Oprema

Osnovna oprema vsakega feratarja je samovarovalni sestav. Ta je sestavljen iz štirih posameznih delov:

•    gorniške (ne kolesarske!) čelade,
•    plezalnega pasu,
•    samovarovalnega kompleta in
•    varovalnih rokavic.

Priporočljiva je tudi krajša »popkovina«, ki vam bo na težjih mestih omogočila varen počitek ali čakanje. Na trgu je ogromno različic in modelov omenjenih artiklov. Razlikujejo se predvsem v detajlih, a najpomembnejše je, da imajo vsi ustrezen certifikat CE oz. UIAA. Če na izbranem kosu opreme ni njihove navedbe, opreme ne uporabljamo! Enako velja za starejše kose.

Če se s feratanjem šele spoznavate, potem je pametno, da si za prvih nekaj vzponov opremo izposodite (pri prijatelju, na planinskem društvu, v trgovini, pri gorskem vodniku). Oprema ni poceni in šele z izkušnjami spoznate, kaj nam najbolj ustreza.